Ko višje ne gre

Ko se bujni gozdovi začnejo redčiti in rastlinstvo nadomestijo skale, ste prestopili mejo med sredogorjem in visokogorjem. Tukaj poleg zlatoroga, ki kraljuje na skalnatih strminah, srečujete izkušene planince in alpiniste, vse po vrsti očarane nad slovenskim visokogorjem.

Nad gozdno mejo se lahko povzpnete v vseh treh gorskih verigah: najvišje Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe skupno nanizajo 352 dvatisočakov.

Vrhov, primernih za vzpon, je veliko. Najvišji, 2864 m visok Triglav, ki se nahaja v osrčju Triglavskega narodna parka, je prava poslastica za vse resne hribolazce. Vendar Triglav še zdaleč ni edini. Škrlatica, Mangart, Jalovec, Razor, Grintovec, Jezerska Kočna, Skuta so samo nekateri od impozantnih vrhov, ki segajo več kot 2.500 metrov visoko.

Pohodniške poti so tudi v visokogorju dobro označene, našli boste tudi planinske koče, kjer se lahko okrepčate in spočijete. Na zahtevnih alpinistične vzponih lahko zatočišče poiščete tudi v 17 bivakih.

Navdušenim planincem in bi radi doživeli naše gore v vsej svoji polnosti in lepoti, priporočamo, da slovensko visokogorje spoznavate na kateri od daljinskih planinskih poti. Alpe se prepredene z njimi. Izkušeni alpinisti, vešči plezanja, pa boste zlahka našli steno ali plezališče, ki vabi, da se je lotite.

Pri načrtovanju poti upoštevajte, da so zime v visokogorju dolge in mrzle in da lahko na senčnih legah zlahka naletite na sneg tudi poleti. Poleti računajte tudi na velika temperaturna nihanja, nevihte in močno sonce. Če še niste bili tako visoko, upoštevajte, da nad 2.500 metri telo potrebuje čas, da se prilagodi višini. Prav tako se pa pred vzponom pozanimajte o poti in upoštevajte varnostna priporočila.

Planinski pozdrav!